Moja bolečina
Matej Kocjančič
Moja bolečina ima ime in cel čas jo v prsih nosim.
O meni menda nič ne ve, ko za usmiljenje jo prosim.
Moja bolečina me tepta in v mrežo mi srce ovija.
Se dela, da me ne pozna, ko mi za hrbtom roko zvija.
Moja bolečina pije kri in v male me možgane ščipa,
mi zjutraj rane naredi, zvečer pa sol po njih posipa.
Moja bolečina je z menoj; mi brez razloga krati spanec.
Nikdar ne reče mi »postoj«. Ji všeč je moj življenjski klanec.
Moja bolečina ima svoj glas; reži se, ko po trnju stopam
in briga jo za moj obraz, ko sramotim se in ko jokam.
Moja bolečina ni zaman, dobil sem jo namesto »Hvala«.
Me pokopala bo en dan in v grobu bo z menoj ostala.
O meni menda nič ne ve, ko za usmiljenje jo prosim.
Moja bolečina me tepta in v mrežo mi srce ovija.
Se dela, da me ne pozna, ko mi za hrbtom roko zvija.
Moja bolečina pije kri in v male me možgane ščipa,
mi zjutraj rane naredi, zvečer pa sol po njih posipa.
Moja bolečina je z menoj; mi brez razloga krati spanec.
Nikdar ne reče mi »postoj«. Ji všeč je moj življenjski klanec.
Moja bolečina ima svoj glas; reži se, ko po trnju stopam
in briga jo za moj obraz, ko sramotim se in ko jokam.
Moja bolečina ni zaman, dobil sem jo namesto »Hvala«.
Me pokopala bo en dan in v grobu bo z menoj ostala.
Midva
Matej Kocjančič
Midva! Kako lepo, kako mehko to zazveni
in nikdar več ne bo kot je bilo, ko sva bil le Jaz! in Ti!
Midva! Le nekaj črk, morda na koncu še klicaj
in čisto vsem je jasno, da zdaj ljubim te na glas in ne skrivaj.
Midva! Kot kak čudak, bi kar zavriskal in zapel,
saj veš, da, poln sem napak, kar dolgo sanjal, da bi te imel.
Midva! Rdeč napis in puščica gre čez srce,
pa spodaj nečitljiv podpis, na sredi moje in pa tvoje ime.
Midva! In naj molči, če morda danes kdo ni ZA,
če jezik ga srbi naj tiho bo, ker zdaj sva važna le Midva!
Midva! Do konca dni, dokler naju ne loči bog,
pa da bolj tebi bi bilo podobnih čim več najinih otrok.
in nikdar več ne bo kot je bilo, ko sva bil le Jaz! in Ti!
Midva! Le nekaj črk, morda na koncu še klicaj
in čisto vsem je jasno, da zdaj ljubim te na glas in ne skrivaj.
Midva! Kot kak čudak, bi kar zavriskal in zapel,
saj veš, da, poln sem napak, kar dolgo sanjal, da bi te imel.
Midva! Rdeč napis in puščica gre čez srce,
pa spodaj nečitljiv podpis, na sredi moje in pa tvoje ime.
Midva! In naj molči, če morda danes kdo ni ZA,
če jezik ga srbi naj tiho bo, ker zdaj sva važna le Midva!
Midva! Do konca dni, dokler naju ne loči bog,
pa da bolj tebi bi bilo podobnih čim več najinih otrok.
Ne pridi
Matej Kocjančič
Ne pridi zarana, prezgodaj se zdi še,
naj vsaj za trenutek nasmeh se nariše.
Ne pridi ob svitu in ran ne odpiraj,
ko prideš, v prsih zapeče me zmeraj.
Ne pridi ob osmih, ko sonce posije,
saj tvoj mi prihod dobro voljo ubije.
Ne pridi podnevi, boli, ko si tukaj,
ne umivaj mi sanj, moje sreče ne cukaj.
Ne pridi v mraku, zvečer sploh ne hodi,
ne nosi mi solz, mi po glavi ne blodi.
Ne hodi; ko tu si vsa beda se vidi,
zato prosim jutro, nikoli ne pridi.
naj vsaj za trenutek nasmeh se nariše.
Ne pridi ob svitu in ran ne odpiraj,
ko prideš, v prsih zapeče me zmeraj.
Ne pridi ob osmih, ko sonce posije,
saj tvoj mi prihod dobro voljo ubije.
Ne pridi podnevi, boli, ko si tukaj,
ne umivaj mi sanj, moje sreče ne cukaj.
Ne pridi v mraku, zvečer sploh ne hodi,
ne nosi mi solz, mi po glavi ne blodi.
Ne hodi; ko tu si vsa beda se vidi,
zato prosim jutro, nikoli ne pridi.
Naša muca
Matej Kocjančič
Naša muca rada skače,
je vesela rdečelaska,
včasih, če ne gre drugače,
da jo božam, me popraska.
Naša muca spi pri meni,
če je mrzlo je kar v hiši,
ko so travniki zeleni,
pa lovi ponoči miši.
Naša muca se razburi,
bi kar kremplje pokazala,
če jaz motim jo ob uri,
ko bi ona rada spala.
Naša muca je vesela,
če ji jaz natresem hrano,
rada jè in je debela,
jaz vesel sem ker je z mano.
Jesen
Matej Kocjančič
Jesen
Ko v toplem vetru sanjam, ko naravi se priklanjam,
kot privid v noči grem.
Jesen
Ko objemam in poljubljam, ko ves sladek ti obljubljam,
da le tvoj bom in ne njen.
Jesen
Ko prek rame gledam morje, sladko pisano obzorje,
pred seboj pa dan meglen.
Jesen
Ko v mehkem mrazu hodim, ko po mislih svojih blodim,
čakam le na čas leden.
Jesen
Ko v pižami pijem čaje, ko se zadnji zob mi maje,
vsak korak je že problem.
Jesen
Ko še zadnjič grabim roko, gledam ti v oči globoko,
in ugasnem čisto nem.
Jesen…………………
Ko v toplem vetru sanjam, ko naravi se priklanjam,
kot privid v noči grem.
Jesen
Ko objemam in poljubljam, ko ves sladek ti obljubljam,
da le tvoj bom in ne njen.
Jesen
Ko prek rame gledam morje, sladko pisano obzorje,
pred seboj pa dan meglen.
Jesen
Ko v mehkem mrazu hodim, ko po mislih svojih blodim,
čakam le na čas leden.
Jesen
Ko v pižami pijem čaje, ko se zadnji zob mi maje,
vsak korak je že problem.
Jesen
Ko še zadnjič grabim roko, gledam ti v oči globoko,
in ugasnem čisto nem.
Jesen…………………
Prava resnica
Matej Kocjančič
Saj vendar ti na nosu piše,
In se svetlika v očeh,
Se na obrazu sramežljivo riše,
In davno te izdal je smeh.
Saj vendar se v glasu sliši ,
Se bere iz smejalnih gub
A ti kar laži, slepomiši,
Da nič ti ni za moj poljub
Saj vendar so rdeča lica,
Jih puder skriti več ne zna.
Priznaj kar prava je resnica:
Ti z mano rada bi bila.
In se svetlika v očeh,
Se na obrazu sramežljivo riše,
In davno te izdal je smeh.
Saj vendar se v glasu sliši ,
Se bere iz smejalnih gub
A ti kar laži, slepomiši,
Da nič ti ni za moj poljub
Saj vendar so rdeča lica,
Jih puder skriti več ne zna.
Priznaj kar prava je resnica:
Ti z mano rada bi bila.
Umrl je
Matej Kocjančič
Umrl je, ker je verjel v ljubezen, srečo in poštenje,
in dal je vse kar je imel, ker ljubil lepo je življenje.
Nikoli čakati ni znal in laž do konca je preziral,
a rad prevečkrat je zaspal, in le na sebe se oziral.
Umrl je, ker bil je slep, ko so ponos mu poteptali,
nihče ni mislil da je lep in radi so se mu smejali.
Poznal sem ga, mi pil je kri, me sramotil je in ponižal,
in zdaj vesel sem da ga ni, da končno sem se ga odkrižal.
Umrl je in jaz ne vem, naj jokam ali naj se smejem,
naj srečen v novo jutro grem, naj jezo nanj še malo grejem?
Imel sem rad ga iz srca, a lepši čas naprej me žene.
Naj tam kjer je svoj mir ima. Umrl je en košček mene.
in dal je vse kar je imel, ker ljubil lepo je življenje.
Nikoli čakati ni znal in laž do konca je preziral,
a rad prevečkrat je zaspal, in le na sebe se oziral.
Umrl je, ker bil je slep, ko so ponos mu poteptali,
nihče ni mislil da je lep in radi so se mu smejali.
Poznal sem ga, mi pil je kri, me sramotil je in ponižal,
in zdaj vesel sem da ga ni, da končno sem se ga odkrižal.
Umrl je in jaz ne vem, naj jokam ali naj se smejem,
naj srečen v novo jutro grem, naj jezo nanj še malo grejem?
Imel sem rad ga iz srca, a lepši čas naprej me žene.
Naj tam kjer je svoj mir ima. Umrl je en košček mene.
Do konca
Matej Kocjančič
Do konca bom ljubil, do zadnjega diha,
dokler hladen veter čez grob ne zapiha.
Do konca bom sanjal in delal načrte,
oči pa imel na stežaj bom odprte.
Do konca bom božal, počasi in nežno
in niti v sanjah ne bom ljubil bežno.
Do konca bom tlačil na dno bolečine,
in čakal na dan, ko grenkoba izgine.
Do konca bom ljubil, nikoli obupal,
da konca ne bo, pa do konca bom upal.
dokler hladen veter čez grob ne zapiha.
Do konca bom sanjal in delal načrte,
oči pa imel na stežaj bom odprte.
Do konca bom božal, počasi in nežno
in niti v sanjah ne bom ljubil bežno.
Do konca bom tlačil na dno bolečine,
in čakal na dan, ko grenkoba izgine.
Do konca bom ljubil, nikoli obupal,
da konca ne bo, pa do konca bom upal.